Traktat O Slikarstvu Pdf

CLICK HERE ===> https://bltlly.com/2t4TIl

Leonardo da Vinci ni nikoli napisal Traktata o slikarstvu. Do danes poznamo preko 7000 strani njegovih rokopisov, po raznih virih pa lahko sklepamo, da jih je bilo še nekaj tisoč več; mnogi menijo, da se je ohranila morda le kaka četrtina. Leonardo je namreč slaba tri desetletja z zapiski in risbo beležil okoli sebe vse tisto, kar ga je zanimalo. Njegovo pozornost je pritegnilo prav vse in prav vse je hotel tudi ohraniti. Rokopise in spise je zapustil osebnemu tajniku Francescu Melziju, ki jih je hranil do leta 1570 in sestavil Traktat o slikarstvu, kodeks, ki se je širil in pojavljal v mnogih skrajšanih verzijah že v 16. stoletju. Traktat je morda najbolj znan teoretičen spis v vsej zgodovini umetnosti. Že stoletja slikarje podrobno uči o vsem, kar morajo znati, obenem pa vzpostavlja umetnika kot božansko bitje. Intelektualno je izredno zahteven in hkrati ohranja čarobnost umetnosti. Zato ostaja zelo moderen in vedno aktualen. (Povzetek iz spremne študije Jureta Mikuža.)

Neutrudni iskalec in genij Leonardo da Vinci nikoli ni uspel napisati Traktata o slikarstvu, čeprav do danes poznamo več kot 7000 strani rokopisov iz njegovih beležk, ki jih je nameraval združiti po osrednjih temah. Ker je opazoval svet v vseh njegovih razsežnostih, je hotel najprej vzpostaviti splošno teorijo gledanja in dojemanja, saj je videnje neskončno, kot so neskončne vse informacije, ki jih prejema oko. Ta \"Leonardov paradoks\" (obsesivna težnja po popolnem spoznanju, ki je lahko dokončno samo v spoznanju, da ni nikdar dokončno) je tesno povezan tudi z njegovo nikoli uresničeno idejo o knjigi lastnih misli in dognanj v slikarstvu. Danes je traktat verjetno najbolj znan teoretični spis, ki že stoletja slikarje podrobno uči o vsem, kar morajo znati, obenem pa vzpostavlja umetnika kot božansko bitje. Še pomembnejša pa je njegova modernost in aktualnost, ki se je ohranila do dana- šnjih dni.Razprava se v prvem delu teoretično približa slikarstvu kot znanosti in ga primerja s poezijo in kiparstvom, v nadaljevanju pa ob konkretnih primerih, podkrepljenih z nazornimi skicami, postopno razlaga posamezne veščine slikarstva. V traktatu so podrobno opisana razna stanja in gibanja človeka, razmerja delov telesa, veliko je napisanega o tkaninah in načinu oblačenja figur, o senci, svetlobi in perspektivi, o sijaju in odbojih, o zasenčenosti in osvetlitvi.Vsem tistim, ki bi tudi v praksi radi preizkusili Leonardove intelektualno zahtevne ideje, pa za začetek predlagamo knjigo Osnove risanja, neke vrste \"poljuden učbenik z vajami\", ki se opira na preverjene in potrjene metode, ki jih uporabljajo tako študenti na umetniških šolah kot poklicni slikarji. Vodnik po najrazličnejših slikarskih temah je poln vaj, ki vam bodo predstavile risarske tehnike in postavile osnove, na katere se boste opirali ves čas svoje umetniške rasti.

Kanon v likovni umetnosti in estetiki ali estetski kanon oziroma lepotni kanon je pravilo za razmerja, da bi ustvarili skladno oblikovano podobo.Poliklejt je napisal traktat Kanon o razmerjih človeškega telesa. Skladno grajeno atletsko telo ter pravilne, plemenite, bolj ali manj idealizirane poteze obraza so lepotni kanon (pravilo, načelo, norma), ki je skupen za vse lepotne ideale, od efebske, tj. nežne mladeniške lepote, do herojske lepote zrele moškosti (Tine Germ, Moška lepota, ki so jo častili stari Grki, znova pridobiva veljavo, Nedelo, 31. avgusta 2003).

Sandro Botticelli je za svojo sliko Rojstvo Venere dejal, da mora biti razdalja med prsno bradavico in popkom, med nogama in popkom ter dimljami enaka, da bi bila slika (po njegovem mnenju) v idealnem razmerju. Drugi taki sistemi idealnih razmerij v slikarstvu in kiparstvu so Poliklejtov kanon in Vitruvijevi moduli, najbolj znan pri Vitruvijevem človeku.

Drugi takšni sistemi 'idealnih proporcev' v slikarstvu in kiparstvu vključujejo Vitruvijevega človeka Leonarda da Vincija, ki temelji na zapisu telesnih proporcev, ki ga je naredil arhitekt Vitruvius[2], v tretji knjigi svoje serije De arhitektura. Namesto da bi postavil kanon idealnih telesnih proporcev, ki bi jih drugi sledili, je Vitruvij skušal ugotoviti razmerja, ki obstajajo v resnici.

Danski egiptolog Erik Iverson je določil kanon proporcij v klasičnem egiptovskem slikarstvu.[3] To delo je temeljilo na še vedno zaznavnih mrežah na nagrobnih poslikavah: ugotovil je, da je mreža visoka 18 celic, pri čemer je osnovna črta na podplatih in vrh mreže poravnana z linijo las, in popek v enajsti vrstici. Ivarson je poskušal najti mrežo fiksne (in ne relativne) velikosti, vendar so kasnejši analitiki ta vidik njegovega dela zavrnili. Te 'celice' so bile določene glede na velikost pesti preiskovancev, merjeno čez zglobe. Ta delež je že določila Narmerjeva paleta iz približno 31. stoletja pred našim štetjem in je ostal v uporabi vsaj do osvajanja Aleksandra Velikega približno 3000 let kasneje.[4]

Opis: Sfero vizionarskega srečujemo na mnogih področjih človeškega bivanja, od znanosti do politike in ne le v umetniškem in duhovnem kontekstu. Vizionarsko slikarstvo in umetniško gibanje se v svojem delovanju gibljeta preko vseh teh sfer, jih povezujeta, prepletata in tolmačita skozi nove in stare simbolne podobe. Diplomsko delo raziskuje vizionarsko umetnost, kot skupek umetniško duhovnih praks, tehnik in konceptov, ki jo oblikujejo v eno izmed mlajših in zmuzljivejših sodobnih umetniških form. Akademsko šolani eksperimentatorji so skozi svobodna psihedelična desetletja prejšnjega stoletja vzpostavili določene smernice, te pa temeljijo na vedno vnovični deviaciji od že poznanega in poglabljanje v še ne raziskano ali že pozabljeno iz začetkov človeške zavesti. Tako se v vizionarski umetnosti stakneta vsa zgodovina in prihodnost svetega in umetnostnega: magija šamanizma, mitskega in orientalskih ved je neločljivo zvezana z napredkom tehnologije in spoznanji znanosti, ki pa tudi sama korenini v alkemični duhovni znanosti. Vizionarska osebnost, energija in izkušnja so vodilni koncepti v vizionarski umetnosti, ki pa jih zasledimo povsod v povezavi z duhovnim, svetim, notranjim in domišljijskim. Slikanje notranjih, arhetipskih motivov vizionarskemu slikarstvu omogoča transpersonalno univerzalnost, ne le v okviru zahodne kulture, temveč vseh ljudskih duhovnih tradicij. S pojavom vizionarskega slikarstva v Sloveniji je določeno število sodelujočih umetnikov dodatno objasnilo koncept vizionarske umetnosti kot duhovne prakse in inspiracijsko podobo vizionarske umetnosti v zahodni internetni civilizaciji.Ključne besede: umetnostna zgodovina, vizionarstvo, duhovnost, navdih, znanost, šamanizem, stanja zavesti, Ana Baraga, Lili Hribovšek, Nik Anikis Skušek, vizionarsko slikarstvoObjavljeno v DKUM: 20.10.2017; Ogledov: 1286; Prenosov: 105 Celotno besedilo (2,90 MB)

Opis: Doktorska disertacija je interdisciplinarno zasnovano delo, v katerem je podrobno predstavljena, analizirana in ovrednotena arhitektura kapucinskega reda na Slovenskem v razponu od začetka 17. do začetka 19. stoletja. V delu so zajeti vsi kapucinski samostani, ki so nastali v okviru nekdanje Štajerske kapucinske province, detajlno pa predstavljeni le tisti, ki so bili zgrajeni v okvirih državnih meja Slovenije. Raziskava je osredotočena na čas od ustanovitve prvega samostana do razpustitve nekaterih samostanskih hiš. Le obrobno je orisana kasnejša arhitekturna zgodovina ohranjenih samostanskih kompleksov. Disertacijo uvajajo opredelitev problema, predstavitev raziskovalnih hipotez in metodologije dela ter pregled stanja raziskav.Nadalje je predstavljena zgodovina reda manjših bratov, še posebej kapucinov, ki so se na prelomu iz 16. v 17. stoletje začeli naseljevati na Slovenskem. Detajlno je predstavljen tudi duhovni utrip v času, ko so se kapucini naselili v naše kraje. Kapucini so imeli pomembno vlogo pri rekatolizaciji habsburških dednih dežel. Izredno pomembna je bila tudi vloga plemenitih mecenov in klerikov, ki so za samostan največkrat darovali zemljo in finančno podprli njegovo gradnjo. V nekatere kraje so se kapucini naselili tudi na pobudo meščanov in okoliških prebivalcev, ki so pomagali pri gradnji.V nadaljevanju je izpostavljen odnos reda manjših bratov do gradnje redovnih domovanj. Prvi samostani manjših bratov so bili izredno skromni in preprosto grajeni, a so se sčasoma oddaljili od prvotnega Frančiškovega ideala uboštva in postali prostorni ter bogato okrašeni. Zato so se kapucini želeli vrniti h koreninam arhitekture reda manjših bratov in so sledili naukom svojega ustanovitelja. Nadrobno je tako osvetljen vpliv sv. Frančiška Asiškega na zasnovo prvotne arhitekture reda manjših bratov, ki je pomembno vplivala na kasnejšo zasnovo kapucinskih samostanov in na sprejemanje določil, zapisanih v kapucinskih konstitucijah. Detajlno sta dodelana tudi zgodovina in razvoj kapucinske arhitekture v Evropi. Poznavanje redovnih gradbenih priročnikov in traktatov je za razumevanje kapucinske arhitekture na Slovenskem neobhodno. Zato je detajlno razčlenjen in ovrednoten traktat kapucinskega p. Antonia da Pordenone iz Beneške kapucinske province, ki je na začetku 17. stoletja zapustil štiri izvode, ki se hranijo v Benetkah in Innsbrucku ter so dobro izhodišče za interpretacijo kapucinske arhitekture na Slovenskem. V tej zvezi sta pomembna dva vpliva: beneški, saj so prvi kapucini na naših tleh prišli prav iz Beneške kapucinske province, ter tirolski, kjer se je izoblikoval poseben tip samostana, prilagojen hladnejšim klimatskim razmeram. Zato ta tip samostana imenujemo beneško-tirolski tip kapucinskega samostana. Omenjeni tip se je razširil po celotni Srednji Evropi, se pravi tudi na Slovenskem. Osrednja pozornost raziskave je namenjena predstavitvi kapucinske arhitekture na Slovenskem. Detajlno so predstavljene zgodovina samostanov, njihova prvotna zasnova, pomembnejše kasnejše predelave in dozidave, na kratko je orisano današnje stanje. Opisu je pridan bogat slikovni material. Doktorsko disertacijo zaključujejo podrobna analiza in sinteza zbranih podatkov, opredelitev tipa kapucinskega samostana na Slovenskem, interpretacija tipične kapucinske opreme in ikonografije ter poskus slogovne umestitve. Umetnosti kapucinskega reda je dodeljena tudi pomembna vloga v širši pastoralni dejavnosti kapucinov v okviru rekatolizacije. Zaradi strogega upoštevanja Frančiškovih besed in rigoroznih pravil o gradnji je kapucinska arhitektura kljub različnim arhitektom in lokalni stavbarski tradiciji dobro prepoznavna, uniformirana in zaradi tega brezčasna. Nekateri pisci se pri opisu redovne arhitekture zato poslužujejo termina "kapucinski stil".Ključne besede: kapucini, redovna arhitektura, arhitektura uboštvenih redov, kapucinske konstitucije, kapucinski redovni arhitekti, arhitekturni traktati, p. Antonio da Pordenone, Štajerska kapucinska provinca, kapucinska arhitektura na Slovenskem, oprema kapucinskih samostanov, ikonografija kapucinskega reda, rekatolizacijaObjavljeno v DKUM: 26.08.2016; Ogledov: 1791; Prenosov: 291 Celotno besedilo (8,61 MB) 2b1af7f3a8

Munier Nazzal, MD, MBA, CPE

Vascular Surgery Wound Care and Hyperbaric

Traktat O Slikarstvu Pdf

Vascular Surgery
Wound Care and Hyperbaric